Dnevnik

Sreda, 21. Julij.1999

Odhod iz Lendave ob 14.30. Sestava slovenske reprezentance: Tomaž Gajser, Jože Gajser, Mirko Lebar, Estera Lebar , Peter Omersa. Dolga, težavna pot po Madžarski panonski ravnici. Vecjo hitrost avtomobilov je zavirala težko naložena prikolica. Na letališce Matkopuszta smo prispeli ob 23.30, ko so skoraj vsi že spali. Presenatila nas je lepo in na novo urejena letališka stavna ter prostrana panonska ravnica… Po kratkem pozdravljanju smo se namestili v za nas rezervirani sobici. Spanje, vsi kot ubiti…

Cetrtek, 22. Julij.1999

Po vstajanju ob 8.00, je sledil zajtrk in prvi stik z madžarskimi cenami. Šok… Povedano je bilo, da je Madžarska poceni, pa je dražja kot evropa… No hrano pa je bilo treba pohvaliti… Po zajtrku je sledila prijava in novi šok pri placilu kotizacije… Tudi to smo prestali, se poslikali za akreditacije, ter pocasi šli pripravljat in sestavljat našega edinega plovila - motornega zmaja S5-PKT, tokrat s krilom Chronos 12, S5-PPY. S fotrom sva naredila par pristankov, sledila pa je nevihta in pospravljanje plovila… Tako se je dan pocasi nadaljeval do kosila, vecerje,sledil je prvi brifing za vodje ekip, kajti morali smo se spoznati in narediti plan za trening disciplino v petek, ko smo koncali in ko se je zavleklo kot vedno…spanje.

Petek, 23. Julij.1999

Vstajanje ob 6.30, kajti štart je bil predviden za 8. Uro… Nic iz tega, vse lepo je prekinilo obilno deževje ponoci… Sledil je prost dan, kar smo izkoristili za manjše nakupe v mestu Keczkemet… Zvecer smo rahlo pohajkovali po letališcu, spoznavali nove obraze med tekmovalci, navezovali meddržavne stike…Pocasi smo se odpravljali spat, ko pogledamo na oglasno desko… Jutri zjutraj ob 8.00 je treba biti pripravljen s praznim rezervoarjem za gorivo pri tocilnem mestu… Sledila je rahla panika, kajti na programu je bila zelo zahtevna disciplina z omejeno kolicino goriva. Po prvem šoku smo se pobrali in pocasi zaceli pripravo in taktiko za novi in prvi tekmovalni dan. Odlocili smo se za hitrost 80 km/h in razdaljo 63 km, saj je bilo na razpolago le 10 litrov goriva. Sledilo je par kratkih ur spanca.

Sobota, 24. julij 1999

Vstajanje ob 6.30. Ob 8.00 je že bilo potrebno biti na mestu za tocenje goriva, zato smo zajtrk opravili na hitro, potem pa postavili zmaja in ga nastavili za napovedano disciplino. Na hitro je bilo namrec potrebno nastaviti eliso, zalepiti gumice na rezervoarju, nastaviti težišce in tako naprej… Štart je bil odprt od 12.00 - 16.00. Ker je vreme kazalo na poznejše spremembe smo se odlocili, da štartamo kar takoj… Stvar se je obrestovala in let je minil brez problema, in celo okoli pol litra goriva smo prinesli nazaj… Nekaterim se stvar ni izšla in so sedeli pred letališcem… Sledilo je dolgotrajno cakanje v karanteni, da so vsi odleteli, potem pa smo šli obedovat. Po popoldanskem spancu še brifing za naslednji dan, ki se je seveda spet zavlekel in dneva je bilo konec…

Nedelja, 25.Julij.1999

Spet vstajanje takoj zjutraj, za nas zaspance se zdi kot da vstajamo malo cez polnoc… Na hitro je bilo treba pripraviti zmaja in zajtrkovati… Spotoma smo še pobrali rezultate… 11. mesto iz prve discipline, niti ni bilo tako slabo… Ampak da nekdo z enakim motorjem kot mi obleti hitreje skoraj dvakrat vec… Vsi smo verjeli v verodostojnost zmagovalca… Sledila je priprava za navigacijsko nalogo. Iz decka sva vzletela brez problema, obletela nalogo, našla vse znake in slike, sodnik pa nama je po pristanku takoj potrdil rezultat. Ta dan smo nekoliko manj casa cakali v karanteni, ampak žejni smo bili vseeno podobno kot dan prej. Zelo zadovoljna z obletom sva po cakanju odšla na kosilo. Z obiskom nas je pocastil tudi Peter Slatnar, do sedaj najbolje uvršceni zmajar na svetovnih prvenstvih in pa Alojz Prša z družino. Zvecer je sledil še en brifing in napoved nove navigacijske naloge.

Ponedeljek, 26. Julij 1999

Ponoci nas je zajela ogromna nevihta z mocnim vetrom in deževjem. Posledice so bile vidne zjutraj, ko so iz vecine ekip porocali o poškodovanih in polomljenih plovilih. Naše plovilo je bilo dobro zavarovano, zato nobenih poškodb. Vsi vodje ekip so se strinjali, da bo ta dan tehnicni dan in ne bo letenja. Leteli so samo PPG-ji in pa ultralajti, ki so opravili po dve precizni pristajanji... Popoldne nas je zajela še ena nevihta, in to ravno v trenutku, ko je naše plovilo bilo v zraku in sta Jože in Mirko fotografirala širšo okolico. Pristala sta v mocnem vetru, pocez cez stezo v veliko travo in na sreco odnesla poceni svojo kožo in pripeljala plovilo v naš box. S Petrom sva tekla na pomoc cez celo letališce, mislim da ce bi nama štopali cas, bi to bil novi slovenski rekord na 1500 m. Sledil je brifing in napoved navigacijske naloge za torek zjutraj.

Torek, 27. Julij 1999

Spet smo, kot vsako jutro vstali že ob 6.30. Ob oblacenju je Peter omenil znani slovenski pregovor: Rana ura, slovenskih fantov grob… Po zajtrku smo na hitro pripravili zmaja in že je naša posadka hitela na start, saj je ta dan štartala med prvimi. Na vrsti je bila navigacijska naloga. Procedura je bila naslednja, pol ure pred štartom je vsaka posadka dobila nalogo, jo obdelala, poletela, poiskala odhodno tocko na ruti in na cas preletela to tocko. Tudi tokrat sva opravila dober polet. Našla sva vsa platna in 6 slik od 8-ih. Obe sliki sva potem vrisala »na pamet« in za eno celo dobila 10 tock od 100-ih. Popoldne sta bili na vrsti še po dve pristajanji za vse posadke zmajev. Tokrat sva pristajala spet na vse ali nic in pokasirala maksimum tock, kar je pomenilo seveda delitev prvega mesta, ker je vec pilotov pobralo vse tocke v pristajanju. Sledil je še vecerni brifing in dneva je bilo spet konec.

Sreda, 28. Julij 1999

Zajtrk, priprava, štart navigacijske naloge…ustaljen postopek. Odlicno sva odletela navigacijsko nalogo, našla nisva ene slike in dveh platen, vendar je to bilo obicajno pri vseh pilotih. Imela sva probleme pri predaji naloge, saj sva zamenjala številki slik 3 in 8, ki sta bili neverjetno slabo razpoznavni. Takoj smo vložili pritožbo in cakali na ugoden razplet. Neuradni rezultati so se menjavali iz minute v minuto, enkrat sva bila zmagovalce discipline, drugic spet ne, pa spet, pa spet ne…Prava zmešnjava in toca pritožb. Popoldne smo sodelovali še na prostem letenju, kjer je bila taka zmešnjava, da ce nas Oto Vrbancic vidi, gremo vsi takoj domov. Z izraelskim ultralajtom sva jaz in Peter odletela eno kratko grupo, kar je v celem kampu zbudilo kup navdušenja in obcudovanja… Vecerja, tuš, pa spet spanje…

Cetrtek, 29. Julij 1999

Za danes je bila napovedana disciplina Trajanje, kar pomeni ostani v zraku cim vec casa z gorivom, ki ti ga dajo na razpolago. V našem primeru je to pomenilo 10 litrov. Ko sem še iz postelje opazoval bližnjo okolico, sem opazil, da piha tako mocan veter, da kar pripogiba drevje v bližini. Najprej sem seveda pomislil na letenje... V spodnjih hlacah sem stekel do oglasne deske, in res, letenje je bilo do popoldneva odpovedano. Sledili so obicajni vsakodnevni postopki, kosilo, zbiranje informacij, druženje s piloti v kampu in pa seveda brifing. Direktor tekmovanja Marton Ordody nam je razložil, da je vremenska napoved za tekmovanje neugodna in da tekmovanje za danes odpade. Napovedal je še prenos današnje discipline na jutri. Pa spet vecerja, tuš, spanje…

Petek, 30.julij 1999

Torej tudi za danes je bila napovedana disciplina Trajanje. Spomnil sem se prejšnjega dne, ko sem še iz postelje opazoval bližnjo okolico, in spet sem opazil, da piha mocan veter. To je lahko spet pomenilo le odpoved tekmovalne discipline. Spet smo dobili obisk, tokrat je prišel še enkrat Alojz Prša, Lebarova hcerka Romana in pa moja punca Barbara, ki mi je poživila zadnje dni tukaj...V miru smo opravili zajtrk, nato pa pocasi odšli pogledat razplet tockovanj iz prejšnjih dni. Postalo je jasno, da sva Nalogo 2, torej navigacijo vseeno zmagala, v skupnem seštevku pa sva pristala na 4. mestu, vsega 2 tocki za medaljo. Tudi razlike do prvega mesta so zelo majhne. Pobral sem rezultate iz naše škatlice, ter pocasi odšel preverjat pravilnost le teh. Pri rokah sem imel vse FAI pravilnike, zato sem opazil drobno upanje za morebitno medaljo. Sledil je kup pritožb iz naše ekipe na tockovanje. Ker se je šlo za medaljo, sem uporabljal vse mogoce nacine in sredstva, da bi ugodili moji zahtevi in sprejeli mojo pritožbo. Pritožbe in protesti so leteli iz vseh ekip, tako da je morala zasedati mednarodna žirija. Ta je bila sestavljena iz tekmovalcev iz vseh držav in pa mednarodnih FAI stevardov. V to žirijo sem bil izbran tudi jaz. Sledili so vecerni sestanki žirije, ki je reševala vse mogoce proteste, ugodila je seveda le tistim umestnim. Sestanki žirije so se zavlekli pozno v naslednji dan, tako, da je spanja bilo le malo. Moji pritožbi na žalost niso ugodili in ostal sem na 4. mestu.

Sobota, 31. Julij 1999

Zjutraj smo vstali nekoliko pozneje kot ponavadi. Po zajtrku pospravljanje in pa priprave na še zadnje dejanje - zakljucek in podelitev. Uraden del je bil hitro mimo, medalje so bile podeljene, vseh 10 najboljših v kategoriji pa je prejelo še FAI priznanja, torej tudi midva z ocetom. Sledilo je še pozdravljanje in pa dolga vožnja domov...